»…dvoje značilnih osnovnih umetniških odnosov do gledališča, ki je nanju opozoril že Stanislavski, ki je ločil gledališke ustvarjalce, ki imajo radi »gledališče v sebi«, od tistih, ki imajo radi »sebe v gledališču.«
Prvi gledališču služijo, drugi se ga »poslužujejo«; prvi oživljajo pesniško besedo, zato da prek nje komunicirajo z občinstvom, drugim je besedilo predvsem priložnost zato, da razkazujejo svojo veščost stremečim gledalcem. Prvi vzpostavljajo kompleksno čutno – čustveno in miselno povezavo z gledalci kot skupnostjo mislečih posameznikov, zato da jih navajajo k individualnemu opredeljevanju, drugi z gledališko magijo opajajo čutne zaznave občinstva ter izzivajo njegovo splošno čudenje in občudovanje.« (Ahačič, 1982: 12) |
